jazzetna

Stafford Hunter: Continuum

jazzetna

Stafford Hunter: Continuum

Melodičen in v tradicijo zazrt ameriški jazz, ki v poslušalca vnese pristnost.

StaffMusic Records, 2017

Ameriški glasbenik Stafford Hunter, ki je nastopal v več dokumentarnih filmih, poleg pozavne, njegovega osnovnega instrumenta, nadvse rad poprime tudi za morske školjke in občasno celo zapoje. Gre za prvega diplomanta na Jazz & Contemporary Music School v New Yorku, smer jazzovska pozavna, in grammyjevega nominiranca, ki je sodeloval s Tonyjem Bennetom, Amy Winehouse, Joss Stone, Lauryn Hill ter številnimi drugimi, gotovo pa poseben pečat njegovemu bogatemu glasbenemu življenjepisu daje tudi redno članstvo v The Duke Ellington Orchestra, s katerim sodeluje vse od leta 1998 in v okviru njihove turneje je pred dobrimi petimi leti obiskal tudi Ljubljano. Z novim, samostojnim albumom Continuum se tako kot na predhodnikih predstavlja z avtorskim repertoarjem, pri katerem so se mu pridružili Todd Bashore na alt in sopran saksofonu, Victor Gould na klavirju, Luques Curtis na basu in Vince Ector na bobnih.

Že zgoraj našteta dejstva dajejo slutiti, da gre za glasbenika, ki globoko spoštuje tradicijo in jo poglablja z improvizacijskimi vložki, medtem ko s klasiko prepreden repertoar še dodatno okrepita skladbi Lament J. J. Johnsona in Giants Steps Johna Coltranea. Posebno noto glasbi Stafforda Hunterja dajejo prav morske školjke, ki (p)ostajajo pomenljiv del v A Walk In Bari ter skladbi New Beginning, v kateri s Toddom na sopranskem saksofonu podvajata osrednjo temo. A čeprav avtor večine kompozicij, Stafford glasbeno ne dominira, temveč vse sodelujoče postavlja v pretežno enakovredno pozicijo, v kateri poleg njega najpogosteje prevzame vlogo solista še Todd Bashore. Ostali trije gradijo podporo, iz katere še največkrat izstopi Victor Gouled, čeprav ima Vince Ector v skladbi Ector’s Vector daljši solistični vložek, medtem ko bas povede v New Beginning. Sicer že uvodna in hkrati naslovna Continuum razkrije, znotraj katerih meja se bo glasba gibala prihodnjo uro. Spevne melodije zaradi razvijajočih se improvizacijskih vložkov, ki bogatijo osnovne linije, ostajajo polne presenečenj in barvni spekter solistov, glede na majhnost zasedbe, nadvse širok.

Gre torej za skupek pristnih, klasičnih ameriških jazzovskih kompozicij, ki se jim je pri nas uspel še najbolj približati Jaka Kopač z lanskoletnim albumom Present Thoughts. Poslušljivost in lahkotnost sta glavna gradnika tega albuma, kateremu avtor nadene drugačnost z zanj značilnim muziciranjem na morske školjke, ki prinašajo novo in svežo barvo zvoka ter v ustaljeno zvočno podobo vnesejo kanec eksotike. Vendar to nikar ne pomeni, da Continuumu manjka dinamike, svobodnosti ali energičnosti, kajti ta se razrašča takorekoč v vseh kompozicijah, vendar so meje le-tem dodobra začrtane, da so vzleti ter pristanki muziciranja dobro zakoličeni, medtem ko znotraj le-teh ostaja mogoče prav vse.

Nina Novak