V žarišču 13. Festivala slovenskega jazza
So okolja, kjer so najbolj nenavadne zamisli sprejete kot nekaj izjemnega. In so ljudje, ki znajo vse stvari ugledati v povsem drugačni luči. Tomaž Apohal, kreativec in glasbenik, je eden tistih, ki imajo unikaten pogled na vse, kar ga obkroža, hkrati pa ima to srečo, da premore podporo lokalnega okolja, v katerem biva in deluje. In tako se je porodila zamisel za Viva Jazz Formo, unikaten projekt, ki kiparsko umetnost združuje z glasbeno.

Glede na to, da se bo najin pogovor dotikal Forma Vive, bi bilo smiselno najprej razložiti, kaj le-ta sploh zajema in predstavlja.

Forma Viva je razstava na Ravnah na Koroškem, posvečena jeklarski umetnosti. Gre za skulpture, ustvarjene iz jekla, ki so nastajale vse od leta 1959 dalje, ko je bil organiziran prvi simpozij. Ti so potekali na različnih deloviščih in ker so bile Ravne v tistem času močne v jeklarski industriji, je bilo jeklo osnovni material za ustvarjanje. Sicer so bili simpoziji običajno začrtani tematsko in so bile zato smernice postavljene že vnaprej, medtem ko so bili kiparji nanje vabljeni. V vseh teh letih je ustvarjalo ogromno zelo velikih imen, kar sicer ni znano, a med vse njih lahko prištejemo tudi Johna Hoskina, ki razstavlja v MoMA v Londonu. To je zanimivo, kajti na lokalnem območju, kakršne so Ravne, je zbrana vrhunska umetnost, specifična zato, ker je resnično postavljena v urbano okolje, kar se marsikdaj zdi samoumevno, vendar ni. Umetnost se pogosto omejuje v prostore in se daje pod streho, medtem ko je ta razstava posebna, ker je postavljena med stavbe in se razteza vse od Raven do Črne na Koroškem.

So pa te skulpture postale tudi izhodišče za glasbeno muziciranje, za kar gre zasluge pripisati tebi.

Moja zgodba se začenja tri leta nazaj … precej ljudi iz kulturnega sveta je namreč prihajalo k meni in vsi so me spraševali, kakšen je pomen posameznih skulptur. In takrat sem se zavedel, da nanje sploh nismo pozorni, čeprav z njimi živimo dolga leta. Dojemamo jih le kot kup gmote v križišču, ne poznamo pa ne avtorjev ne njihovih zgodb. Tako sem začel iskati informacije in ugotovil, da so na to temo spisane mnoge monografije, a da pot, ki bi ljudi popeljala po razstavi, ne obstaja. Na osnovi tega razmišljanja smo izdelali aplikacijo, s pomočjo katere si je razstavo mogoče ogledati individualno, napisali smo avtorje, biografije in bistvo samih skulptur. Zgodbe so se namreč izgubile, a smo jih s pomočjo kustosa iz Koroške galerije likovnih umetnosti obnovili, nakar smo pričeli pripravljati strategijo razvoja. Osebno Forma Vivo dojemam kot prispodobo za skupno ustvarjanje. Simpozij je vedno imel določene zakonitosti, po katerih so umetniki iz Slovenije, Jugoslavije in celega sveta prihajali, da bi nek vnaprej določen čas skupaj ustvarjali. Kar se mi je zdelo univerzalno, povezano ne le s kiparstvom, temveč z vsemi oblikami umetnosti. In zato sem želel povezati različne veje. Glede na to, da premoremo organizacijo, kakršna je Jazz Ravne, sem se obrnil na tamkajšnje ljudi in našli smo skupni jezik. S projektom smo tako pričeli lansko leto na Festivalu slovenskega jazza, kjer smo imeli javno razpravo o morebitnih možnostih, medtem ko letos organiziramo okroglo mizo, na kateri se bomo podali v glasbo, kajti v tem času smo pokazali, koliko potenciala premore Forma Viva. V prihodnosti namreč želimo, da skulpture postanejo prizorišča jazzovskih koncertov. Kar je posebno in še nevideno. Seveda to ne pomeni, da bi vanje posegali, temveč, da je Forma Viva živa in bi na ta način postala še bolj. Gre za umetnine, ki bi v določenem obdobju ponujale kulturni program. Letos smo v okviru EU projekta dobili tudi lokalno podporo, ki je projekt izglasovala za najljubšega, zato smo v okviru le-tega že speljali organizacijo enega pesniškega recitala in dveh jazz koncertov. Zamisli torej že udejanjamo. Ker pa so se mi zdele skulpture tudi akustično zanimive, sem dobil idejo, da bi se iz njih ustvarila kompozicija. Nekatere so namreč votle, druge polne. Skupaj z Vidom Jamnikom, tonskim mojstrom Domnom Hudrapom in snemalcem Miho Kolarjem smo si ogledali, kaj nam skulpture sploh omogočajo, imeli snemalni dan in nato v studiu ustvarili kompozicijo, kar je v resnici noro. A rezultat je, glede na to, koliko težav je bilo potrebno rešiti, fenomenalen. Gre za prvo kompozicijo na svetu, ki je ustvarjena izključno iz kovinskih skulptur, in to bomo prezentirali na letošnjem festivalu.

Najbrž zvok precej variira glede na to ali je skulptura votla ali polna, kakšne oblike je le-ta, najbrž pa je veliko odvisno tudi od samega materiala ter orodja, s katerim nanje udarjaš.

V videu bo jasno razvidno, da smo uporabili različne tehnike, igranje z rokami, s palčkami, tako trdimi kot mehkimi in celo oblazinjenimi, z violinskim lokom pa smo dobili daljše kovinske traverze. Tudi guma da izredno zanimiv zvok, če z njo potegneš po kovini. Nekatere Forma Vive imajo vzmeti in ko nanje udariš, se zvok razlije po celotni skulpturi. Nastalo je nekaj zares unikatnega.

Če upoštevava dejstvo, da skulpture stojijo na različnih lokacijah, se najbrž pojavi vprašanje, kje in kako bo potekal koncert?

Koncert bomo izvedli na eni izmed njih. Resnično smo zajeli ogromno zvokov, ki so sedaj dokumentirani in načrt za prihodnost je ustvariti banko Forma Viva zvokov, ki bi bila dana na uporabo umetnikom. Za sam dogodek pa smo tekom snemanja ugotovili, da ena izmed skulptur izstopa. Ta, ki stoji pred upravno enoto namreč premore kongo zvoke. Treba je upoštevati dejstvo, da te umetnine niso bile narejene z namenom, da bi postale glasbeni instrument, kar ni cilj niti v prihodnosti. Gre pravzaprav za umetniški projekt, s katerim želimo pokazati potencial povezovanja glasbe in kiparske umetnosti. Torej, koncert bo potekal na skulpturi pred upravno enoto, pri čemer bodo določeni zvoki odigrani v živo, druge pa bo Vid nasnel na midi ksilofon. Želim povedati, da v same skulpture ne bomo posegali niti jih uničevali. Bistveno za nas je, da smo zajeli zvoke, ki jih lahko obdelujemo.

Predvidevam, da v svetu ne obstaja nič primerljivega.

Če pogledava s tehničnega stališča, so glasbeniki udarjali že na marsikakšne materiale, a gotovo se s pomočjo tovrstnih skulptur še ni delalo in v tem pogledu gre za unikat. Projekt smo delali v resnično kreativnem vzdušju. Skušali smo zajeti vse ritmične sekvence, če se tako izrazim, medtem ko smo prav tako pridobili povsem individualne zvoke. V studiu smo jih nato poslušali in jih kombinirali, kajti komponiranje vnaprej je bilo zaradi nepredvidljivosti povsem nemogoče. Izhajali smo iz tega, kar smo imeli na voljo in nismo modulirali niti enega tona, saj sicer ne bi ohranili avtentičnosti. Je pa zanimivo, da smo snemali zvok tako na sami lokaciji in ga zajeli od zunaj kot makro lokacijah, pri čemer smo si pomagali z velikim kladivom, sicer oblazinjenim, nikakor pa ne smem pozabiti na mikro lokacije. Te smo snemali celo s stetoskopom za poslušanje srca. Prilepili smo ga na določeno mesto in tako zajeli zvoke, ki so ušesom pravzaprav neslišni. Šele na ta način smo dobili sliko o tem, kaj se dogaja v jeklu samem, ko ton vibrira in gre skozi kovino.

Glavni namen projekta je torej inovacija oziroma postavitev glasbe v okolje, ki zanjo prvotno ni bilo predvideno, in pa seveda povezovanje posameznih umetnosti.

Tako je, a tudi pokazati glasbenikom, da je Forma Viva zanje lahko navdih. Želim si, da bi Ravne obiskali različni glasbeniki, si vzeli dodaten čas za ogled razstave in v njej našli inspiracijo. Niti ne nujno zvočno, morda vizualno ali življenjsko. Bistveno je, da drug drugega navdihujemo za poustvarjanje in ta projekt je naša interpretacija vsega tega. Upam, da bodo pesniki, pisatelji in glasbeniki našli druge načine, kajti še obstajajo sveži pristopi h glasbi. Forma Viva nas je v marsičem omejevala, vendar nam je hkrati podarila ogromno svobode. Pravzaprav so nam prav omejitve dale nek nov temelj, na podlagi katerega sedaj ustvarjamo.

Je izhodišče za projekt povezano tudi z dejstvom, da je v glasbi že takorekoč vse povedano ali vsaj podobno nečemu, kar že obstaja? Kajti, kakorkoli obrnemo, je število kombinacij omejeno in glede na gmoto glasbene produkcije bi bilo nenavadno kakorkoli drugače …

Osebno se mi zdi to večno iskanje izvirnosti lahko tudi nesmiselno, saj je vsako ustvarjanje ali soustvarjanje na nek način poustvarjanje. To, kako deluješ kot glasbenik, pesnik, slikar … oblikujejo te določeni impulzi, ki si jih sprejel skozi izobraževalni sistem, lasten razvoj, interes, estetski okus. Vse te oblikuje, saj si sicer nerazgledan. Bistveno je, ali se v tej situaciji znajdeš kot poustvarjalec in ali znaš v stvari, ki prvenstveno ni namenjena nečemu, videti potencial za nekaj drugega. In pa, seveda, ne smeš se ustrašiti izziva, kajti včasih je izziv že samo to, da stvari ugledaš drugače. Da izbereš težjo pot in ravno v njej najdeš nekaj, kar vsi tisti, ki iščejo bližnjice, ne najdejo.

Besedilo: Nina Novak
Fotografija: Nika Hölcl