jazzetna

Vedran Ružić: Pripovedovanje brez besed

jazzetna

Vedran Ružić: Pripovedovanje brez besed

Tisto, kar prebuja ustvarjalnost v istrskem umetniku Vedranu Ružiću je zagotovo čutnost. Prizadeva si poiskati vezi, ki bi združile slikarstvo z glasbo, zato njegove kompozicije pogosto dobijo brata ali sestro v obliki slike. Vendar je bistvo njegovega početja slikanje občutkov in spominov. Ne s čopičem, temveč z notami. Kajti njegove kompozicije zvenijo kristalno jasno in čisto. So odsev bistrega gorskega potoka, ki se pretaka čez kamne v svoji strugi. So ogledalo črnega nočnega neba, posejanega z zvezdami, ki v nas prebujajo želje, hrepenenje in upe. So gladina jezera, v katerem uzremo bistvo. Svojega obstoja in ne nazadnje življenja ter stvarstva samega.

 Vedran Ružić je slikar in glasbenik samouk, ki se pri ustvarjanju poslužuje kontrabasa in kitare, čeprav se je sprva odločil za bas kitaro. Vendar je na jazz akademiji v Celovcu, kjer je zaključil svoje edino leto formalnega glasbenega izobraževanja, niso poučevali, zato se je odločil za kontrabas. Odločitev vsekakor ni bila napačna, saj je z njim globoke tone, ki so mu bili od nekdaj nadvse pri srcu, še poglobil. Tri leta kasneje ga je hrvaška stroka imenovala za najboljšega bas instrumentalista v letu 2012, medtem ko sicer redno muzicira v različnih jazzovskih in pop projektih. Night Speaking je njegov prvi samostojni avtorski album, ki ga je pripravil s svojim triom – tega sestavljata še Vedranov brat, pianist Zvjezdan Ružić, in bobnar Tonči Grabušić –, medtem ko je Vedran poleg kompozicij prispeval slikarska dela k vizualni podobi. Omenjeni album je po izboru Jazzetne edini tuji projekt, ki je v letu 2015 prepričal v tej meri, da sem ga razglasila za album leta, čeprav je bila prvotna zamisel rezervirana izključno za slovenske ustvarjalce. Ker gre za instrumentalni album, sem Vedrana izzvala s kratkimi opisi občutij, ki jih njegove skladbe vzbudijo v poslušalcih. Iz odgovorov je povsem jasno razvidno, da življenje dojema na podlagi čustvenih vzgibov, ki jih različne situacije ali ljudje prebudijo v njem. Kar je nadvse redko in zato še toliko bolj dragoceno.

Hrepenenje. Nežnost. Romantika. (Night Speaking)

Pogled na nočno morje iz ene majhne vase, kjer sem živel pred nekaj leti in kjer sem pričel igrati kontrabas. To je pesem življenjske izpolnjenosti, s pogledom v noč in ljubezenskimi pogovori z osebo, ki jo pričakuješ, ki jo imaš. Sreča v preprostosti.

Pričakovanje, nemir, lahkotnost. (TI UM JA)

Moje dekle je imelo rojstni dan in želel sem ji napisati pesem. Za to kompozicijo bi rekel, da je miselno potovanje na Japonsko, kajti takrat nisva mogla na pot. Torej nemir vsekakor obstaja. Odšel sem na cesto in si rekel, da bo pesem dobila ime na podlagi prvih treh avtomobilov, ki pripeljejo mimo oziroma na temelju njihovih registrskih tablic. In tako je tudi bilo. Preprost motiv na kontrabasu, ko letiš nekje nad lahkotnostjo klavirja, ki je tudi rešil to skladbo.

Ujemanje, raziskovanje in odkrivanje drugačnosti. (Eternel Etudiant)

Vpisal sem se na Fakulteto za hotelirstvo in turizem v Opatiji, ki sem jo preden sem se vpisal na konservatorij tudi končal, in takrat sem večno tekal domov, da bi lahko vadil kontrabas ter sanjal o zaljubljenosti. Pol skladbe je nastalo v tem obdobju, ko sem želel biti sam in pričel s selitvami, medtem ko je drugi del nastal, ko sem se vpisal na akademijo na Reki, kjer sem spoznal svoje dekle in sva odpotovala v Pariz. V resnici je ta skladba sinonim za “večnega študenta”.

Resna sanjavost v lahkotnosti. (Adagio di Romanzo)

Zame je ena od najtežjih in največjih balad vseh časov Adagio Albinonija, ki sem ga v določenem obdobju ves čas poslušal in pogostokrat ob njem tudi zajokal. Zares se poda v vse globine duše, tako da sem naredil nekaj zase, saj menim, da ima vsak svoj “osebni requiem”, vendar si srečen šele, če ga uspeš napisati sam, četudi je navidezno še tako kratek.

Realnost in grobost sveta, ki nam ne dopušča živeti svoje sanje, a tudi zadovoljstvo, ki ga kljub vsemu uspemo najti. Večna želja doseči nekaj in izzivi, ki nas spremljajo na poti. (Tanac z Triljun)

Realnost in grobost sveta je dober opis za to skladbo, ki jo je pianist poimenoval “Singer mašina”. Torej, šivalni stroj, ki so ga uporabljale babice. Moja večna življenjska želja je iskanje združitve slikarstva in glasbe, tako da ima ta skladba tudi brata, to pa je slika, na kateri se vidi, kako ribe neprestano letajo v krog v eno in isto točko svetlobe. Tako kot na splošno cel svet danes. A na pot je šele potrebno odpotovati in to tudi je tisti pravi izziv, kajti ta skladba ima prizvok Istre in vzhoda, kar je bil tudi namen.

Energija. Ritem noči. Spomin na čase, ko se je igralo po klubih … (Focillon Blues)

Imel sem teoretični izpit pri profesorju Vladimirju Gudacu na akademiji. Zelo ga cenim in v času izpita, ko so imeli vsi v rokah knjige in skripte, sem sam imel v rokah kontrabas in mu rekel, da bo vse končano do takrat, ko bom na vrsti. Sicer je Focillon pisec knjige Življenje oblik, ki smo jo morali predelati, vendar je tega dne blues preprosto spregovoril po svoje in izpovedal nostalgijo po nekdanjih klubih in druženjih, kjer so si umetniki izmenjevali izkušnje in imeli svoj prostor življenja.

Konec. Trenutek, v katerem je potrebno izbrati novo pot. Bolečina sreče, ki prihaja v trenutkih novih zamisli. Pomirjenost. Pripovedovanje zgodb brez besed. (Zug der Farben)

Všeč mi je pripovedovanje zgodb brez besed … Da, to je prav tisto pravo. Potovanje po stari železnici s pogledom na ravnice in planine, do katerih moraš prispeti. Vlak, poln barv, odhaja iz Opatije na Dunaj, mesto umetnosti, kjer sem preteklo poletje imel svojo razstavo slik. Po poti sem skladal. V tišini, miru in pričakovanju.

Iskanje smisla v samosti in nostalgija za časi, ki so že za nami. Za občutki, ki so nas spremljali nekoč. Takrat, ko se je zdelo, da je vse mogoče. (Srednješkolski Trubadur)

Da … (vdih) Da … prav to. Nič ni bolj vdanega svetu, kot je večni trubadur svoji dami pod oknom. Moja čisto prva skladba, takrat, ko sem začel igrati kontrabas. Od nekdaj sanjam …

Nina Novak

Foto: Ira Tomić in John Kardum