Čeprav globoko vpet v tradicijo, riva degli schiavoni prinaša predvsem svežino in inovacijo.

PDV Records, 2018

Album Vladimirja & Kalafata nikakor ni eden tistih, ki jih je dovolj preposlušati in jih pustiti obležati na polici, h kateri se vrnemo le tu in tam. Potrebno se je pozorno podati v svet, ki ga ponuja, da bi v nas prebudil nešteto vprašanj in vzbudil zanimanje, zaradi katerega niti ni dovolj poslušanje samo, temveč bo dobil pravo vlogo šele v prepletu z raziskovanjem, ki je tako rekoč neizogibno. Takrat bomo ugotovili, da za projektom stoji mostarski glasbenik Vladimir Mićković, že znan po delovanju v Arkulu, duu, posvečenem židovskim sefardskim pesmim z bosansko-hercegovskega območja, in po sevdahu z Mostar Sevdah Reuniun. K tokratnemu glasbenemu izzivu je povabil številne glasbenike, zato težko govorimo o zasedbi, kajti njegovo ime je edina stalnica vseh skladb, medtem ko se drugi menjajo, s čimer projekt ostaja odprt. Vendar nas riva degli schiavoni, kot je naslovljen ta album, ne glede na to odpelje v bližino San Marca, med znano sprehajališče, saj so se tamkaj naselili najbolj vešči “kalafati” (ladjarji, čolnarji) Benetk, poreklom iz Dalmacije. Z ozirom na to, da izraz schiavoni opredeljuje Slovane, kot tudi upoštevajoč različne kulturološke vplive, s katerimi so tekom dolgih plovb na vzhod prihajali v stik prav ti mojstri, se je izoblikovala posebna glasbena oblika, v tem primeru interpretirana s strani Mićkovića.

Glasbenik je pod globokim vtisom someščana, književnika in pisca knjig o Mediteranu, Predraga Matvejevića, na album uvrstil tradicionalne skladbe ter tri kompozicije Ljube Stipišića Delmate, ki si je prizadeval za ohranitev in obuditev tamkajšnje glasbene dediščine. A to ne pomeni, da je glasba, o kateri teče beseda, konservativna. Priredbe posegajo po različnih vplivih in prinašajo pridih Arabskega polotoka ter orientalskega sveta, pri tem pa so še kako umeščena v čas, ki smo mu priča. Že uvodna, tradicionalna Da bi udrile sve fortune poseže po nenavadnem spoju strogo izvorne vokalne linije, katere izvor je v klapskem petju, in daljšega instrumentalnega uvoda, pri čemer ritem predstavlja eno pomembnejših komponent. Na drugi strani Delmatovo Zlata jemaš, dare primaš izvede le ob spremljavi kitarista Boška Jovića, kjer ta dopolni vokal. Strunska glasbila prevladujejo tudi v tradicionalni Svilen sarafan, ki ponese v orientalske dežele, toliko bolj zaradi prispevka ouda (Marina Toshich), vendar ohranja značilno dalmatinsko pasažo, še posebno izrazno zaradi bisernice (Gabrijel Prusina). Za razliko od te v tradicionalni Tija bi te zaboravit/Monastery Session in Delmatovi Na posteji mojon dominira vokal, saj v slednji Mićkovića podpreta še v ozadje potisnjena Alessandro Masi in Emilio Trotta, med vse njih pa se krade zadušena trobenta (Ivan Sušac). Ob tem se s prvo, miniaturo, ob pomoči ploskov približa fadu, na kar prav tako napelje vključenost cajona. Sicer v njej gostuje Klapa Priženca in če je ta, kot tudi zaključna, sicer instrumentalna Zaspalo je siroče (tradicionalna), zgoščenejšega zvoka, je Prosti meni vilo (Delmata) okleščena vseh nepotrebnih elementov, kajti dominirajo muzikalni solistični vložki klarineta (Meho Radoović), ki se ob vokalnem vstopu umakne in nudi le osnovo, na katero se nasloni glas.

Delno torej riva degli schiavoni prinaša skladbe, v katerih osrednja pozornost pripade ritmu, medtem ko so sicer instrumentalni prispevki nekoliko pridušeni, zato glasbo prej barvajo in dopolnjujejo, kot pa ji postavljajo temelje. Podobno je z vokalom, ki črpa navdih v dalmatinskem ljudskem izročilu, pri čemer ima izredno vlogo tudi njegov odmev, ki ga pravzaprav tudi dela tako posvečenega. Navkljub vsemu naštetemu pa gre Mićkoviću zameriti slabo artikulacijo, zaradi katere komaj razločimo posamezne besede. V primeru da poznamo besedila skladb, smo mu še nekako zmožni slediti, v nasprotnem vokal ostaja le glas in ne interpret besede. Delno verjetno ta težava izhaja iz visokega, falzetnega petja, delno morda v zanesenosti in zamolklosti, ki je najbrž celo želena. Ne glede na to pa gre za zanimiv pogled na glasbo, slišano že neštetokrat, za tisto, ki jo običajno povezujemo z večjo množico ljudi na odprtem nekje ob morju. Za razliko od omenjenega dojemanja, je ta album izrazito individualistično naravnan in predvsem intimen, če že ne celo meniški.

Nina Novak