Repertoar, ki mu imamo v Sloveniji le redko priložnost prisluhniti.

Samozaložba, 2018

Življenjska zgodba pevke in režiserke Irine Guščina, po rodu Rusinje, je nadvse zanimiva, saj se je pred več desetletji napotila v Slovenijo na podlagi povabila. Diplomirala je na Akademiji umetnosti v Samari in na različnih lokacijah v družbi takratnega soproga Aleksandra Guščine izvajala raznolike repertoarje, ki so ju privedli do, kot se je pokazalo, usodnega srečanja. V svojem srcu sta oba nemudoma zaslišala klic in se odpravila v Ljubljano, kasneje Ajdovščino, da bi nazadnje dom zgradila v Škofji Loki. Vsa ta leta je Irina raziskovala tako rusko glasbeno izročilo kot glasbo drugih pokrajin, s katerimi je dopolnjevala dediščino lastne dežele. Najbolj prepoznavna je morda po delovanju v zasedbi Ira Roma, ker pa vsa leta poučuje tudi ruščino v Ruskem centru znanosti in kulture v Ljubljani, se je leta 2013 rodila zamisel o ljubiteljski vokalni skupini Ruski talisman, ki jo sestavljajo pevke različnih narodnosti. Sabina Vostner, Barbka Prah, Zvezdana Sterle, Simona Sila, Urška Klinar, Olga Zupan in Svetlana Gratsar so se v letih delovanja pod njenim vodstvom predstavile na različnih tematskih večerih in glasbenih festivalih, sčasoma pa so svoj repertoar zaokrožile v celoto, poimenovano Od Sibirije do Jadrana, ki so ga v lanskem letu tudi trajno zabeležile.

Pretežno izvajajo ruske in slovenske skladbe, ki jih dopolnjujejo z latvijskimi, ukrajinskimi, italijanskimi, makedonskimi in dalmatinskimi. Da je doživetje še pristnejše, mnoge podprejo z instrumentalno spremljavo, pri čemer Irina Guščina poprime za kitaro, Olga Zupan balalajko, dopolni pa ju Sašo Debelec na kontrabasu. Ali to storijo kar same s ploskanjem, vzkliki in drugimi sredstvi, vedno povezanimi z uporabo lastnega telesa. Takšna je denimo ruska tradicionalna Na pečki sem mlatila, razigrana skladba, katere besedilo, kot v večini drugih primerov, vsaj deloma razumemo, glede na to, da gre za slovanski jezik. Osnovne vokalne linije po večini izvaja Irina, medtem ko jo druge pevke podprejo na različne načine. Pri bolj melanholično obarvanih skladbah, kakršna je ruska Ah ti, široka stepa, zgostijo osnovno melodijo v večglasje, medtem ko jo v igrivi Jasen glasek dopolnijo z vzkliki in smejanjem. Podobno je v Zamislil si je stari dedek, katero najavijo z govorom. Vse doslej omenjene so del ljudskega ruskega repertoarja, medtem ko se od slovenskih na tem izdelku znajdeta Ne ouri, ne sejaj in Slišala sem ptičko pet. Na podlagi teh, pa tudi dalmatinske Da te mogu pismom zvati in italijanske Santa Lucia, najbrž vsem dobro znanih, lahko kar najbolje zaključimo, da pevke v svoje izvedbe vnašajo avtorske elemente in skladbe barvajo po svoje. V Ne ouri, ne sejaj bi to bilo podvajanje dela besedila, medtem ko v Slišala sem ptičko pet celo vnašajo večplastnost ptičjega petja. A za razliko od njiju, se v Da te mogu pismom zvati čuti vpliv, očitno črpan v interpretacijah Meri Cetinić.

Sicer se zdi, da je namen projekta – poleg same ljubezni do izvajanja izbranega repertoarja, kar je ves čas tudi prav otipljivo prisotno – s pomočjo skladb prikazati različne aspekte, ki so mestoma neposredno poudarjeni. Denimo v ruski Zamislil si je stari dedek največ pozornosti namenjajo ritmičnim komponentam, v italijanski Santa Lucia pretočnosti same melodije. S tem se Vokalna skupina Ruski talisman umešča med nekakšne raziskovalke, saj ne le, da se članice sprehajajo po glasbenih obrazih različnih dežel, temveč obenem poglabljajo razumevanje samih glasbenih zakonitosti. Upoštevaje, da gre v tem primeru pretežno vendar za ljubiteljsko kulturo, to počnejo na zavidljivo visokem nivoju, kar potrjuje nadvse prepričljiva izvedba makedonske Makedonsko devojče. Od Sibirije do Jadrana tako daje vtis celovitosti, sočasno s tem pa pevke gradijo most med različnimi kulturami in spodbujajo k odkrivanju, posledično tudi sprejemanju drugačnosti, kar je v teh časih še toliko bolj dragoceno.

Nina Novak