Festival, ki v središče postavlja projekte mlajših slovenskih jazzovskih ustvarjalcev, je svoje poslanstvo letos nadgradil z mednarodnim gostovanjem.

7. marec 2017 / Klub Cankarjevega doma, Ljubljana

Tretja izdaja enodnevnega festivala slovenske jazzovske ustvarjalnosti je v primerjavi s predhodnicami dobila nekoliko širšo dimenzijo. Razlog temu je okrogla miza z naslovom Kako provinca soustvarja slovensko jazzovsko krajino v razmerju do Ljubljane in Maribora, ki je izpostavila problematiko organizacije dogodkov na področju jazza. Drugi razlog je mednarodna širina, ki jo je pridalo gostovanje Rodrigo Amado Quarteta z Joeom McPheejem, Kentom Kesslerjem in posebnim gostom Chrisom Corsanom. Sicer so na festivalu nastopile še štiri zasedbe: improvizaciji zavezana Alchemical Playgrounds, v swing zazrti Teo Collori in Momento Cigano ter Kristijan Kranjčan in Bowrain, ki se jima bomo podrobneje posvetili v nadaljevanju.

DrummingCellist, solistični projekt bobnarja in čelista Kristijana Kranjčana je bil premierno predstavljen jeseni lani v okviru programa Festivala slovenskega jazza, medtem ko je istoimenski prvenec izšel januarja letos, pri čemer gre za iskanje večno spremenljivega obraza glasbe same. V tem času je namreč Kristijan repertoar v veliki meri razširil in ga tudi nadgradil z novimi avtorskimi kompozicijami, kot tudi priredbami, a v središče še vedno postavlja raziskovanje. Z inovativnim pristopom k obema instrumentoma, ki premoreta vse glasbene elemente – ritem, melodijo, harmonijo – in t.i. prizemljenostjo bobnov ter mehkobo čela dela klasičnih skladateljev, filmske glasbe in avtorske skladbe odeva v izredno poslušljivost. Ker prehaja med obema instrumentoma in si pri bogatenju zvočne mase pomaga z nasnetimi motivi, se na trenutke zdi, da zasedba premore več od enega člana, vendar zaradi mehkobe vsakega odigranega tona glasba ostaja globoko intimna ter srčna. Prav zato poslušalca vsakič znova nagovori nekoliko drugače in ga odpelje v svet, kjer sme živeti življenje v natanko takšni obliki, kot ga čuti v danem trenutku.

Bowrain, sicer umetniški nadimek pianista Tineta Grgureviča, v tokratni vlogi pa ime tria, ki ga tvorita še kitarist Mario Babojelić in bobnar Robert Nietschke, organske linije nadgrajuje z elektronskimi pomagali, ki glasbi pridajo kanec psihadelije. Sicer so zanje značilne močne, poudarjene, pogosto tudi ponavljajoče se linije, ki osrednjo vlogo prej kot posameznim motivom pridajajo kompaktnosti samih vzdušij. Tine Grgurevič, avtor kompozicij, sicer črpa v tradiciji sodobne klasične in jazzovske glasbe, vendar naštete osnove ovije z modernostjo, s katero v slovensko jazzovsko ustvarjalnost vnese svežino. Težko bi ga umestili tako med improvizatorje, kot tudi med sledilce tradicionalnih form, a samosvoj avtorski rokopis je v tem primeru pospremil z video projekcijo človeškega očesa, ki bi lahko predstavljalo tudi okno v zunanji svet ali nemara vpogled v bogatost notranjega dogajanja posameznika. Kot gostujoča vokalistka je dve skladbi pospremila tudi Marina Martensson in v skladbe vnesla še več živosti.

Če sta prejšnji dve izdaji festivala v središče postavili eno od vej slovenske jazzovske ustvarjalnosti, ki je izredno bogata in razvejana, ter jo nekoliko popestrila z drugačnim tokom katere od zasedb, je tretja izvedba prinesla široko žanrsko raznolikost in pestrost. A poleg tega da tovrstni festivali ponujajo priložnost za spoznavanje novega in drugačnega, je njihovo poslanstvo gotovo tudi in predvsem v srečevanju ter mreženju istomislečih. V obeh pogledih so Zvončki in trobentice svoj namen več kot izpolnili.

Besedilo: Nina Novak
Fotografije: Urška Lukovnjak