Imeniten tok dveh medsebojno popolnoma prilegajočih se glasbenih izrazov.
Quinton, 2017
Dva glasbenika. Dva instrumenta. Dva avtorja. Obilo čustev in preproste melodične linije. Tako nekako bi lahko povzeli vtise o albumu Media Nocte Igmarja Jennerja in Boruta Morija, dveh glasbenih znancev, ki sta pričela razvijati lasten glasbeni svet potem, ko sta se srečala na študiju v Gradcu. Plod teh skupnih muziciranj je bil ob izteku prejšnjega desetletja prvenec Perunika, za katerega sta prejela prestižno avstrijsko nagrado Austrian World Music Award. Sicer sta oba tesno vpeta v tradicijo klasične glasbe, ki sta ji posvetila tudi večino svojega časa raziskovanja in pridobivanja znanja, vendar rada posegata po zvočnih krajinah z vseh koncev sveta, jih medsebojno prepleteta ter povedeta na novo glasbeno raven, kjer prevladuje osebna nota, pri čemer raznoliki vplivi sobivajo nadvse mirno. Rada pa se prav tako spogledujeta z jazzovsko glasbo, ki te relativno spevne melodije nadgradi in vanje vnese svobodnost.
V kompozicijah, ki so plod obeh avtorjev, prevladuje intimizem, s katerim v poslušalcih vzbudita celo paleto čustvenih stanj, a se ne poslužujeta vnaprej predvidljivih shem, kjer bi v Morijevih skladbah prevladala harmonika in v Jennerjevih violina. Oba instrumenta se prežemata in celo več kot to: glasbenika se drug drugemu približujeta in umikata, kar se še najmočneje odrazi v Morijevih Awakening ali Dawn. V obeh harmonika prevzame ritmično komponento, medtem ko melodično linijo prepusti violini. Kdaj sicer navidezno prevlada en sam instrument, denimo harmonika v Morijevem Preludiju, vendar ob pozornem poslušanju lahko zaznamo pretanjene violinistične vložke, ki obarvajo celotno kompozicijo. Oba glasbenika imata vsak svojo solistično točko, Mori v Molitvi za drevo, rahločutni kot veter, in Jenner v Alleini. Večji del glasbenega dogajanja sicer temelji na dvogovoru obeh instrumentov, a čeprav prevladuje muzikalnost, jedro v vseh pogledih predstavlja preprostost. Spevnost posameznih melodij prednjači v Karidi in Chatarunga ter naslovni Media Nocte, pri čemer slednji posegata v nek drug čas ter prostor, koder glas posameznika zlahka najde istomišljenika v množici. Obenem kdaj zastopa tudi drugačnost, kot v Karamundi, saj svoja instrumenta prav tako uporabljata v službi tolkal ali drugih efektivnih zvokov.
Tudi zato bi Media Nocte težko žanrsko dokončno opredelili. A pri glasbi, kakršno zajema, po tem niti ni pretirane potrebe. Kajti bistveni sta povednost in izraznost dveh individualistov, ki se lahko dopolnita v tej meri, da postaneta en sam glas. Ki pa je poln umirjenosti, elegance, s katero dokončno zasije v naslovni skladbi, dovršenosti, uigranosti in tenkočutnem prepoznavanju skoraj nezaznavnih občutij. Ki morebiti res predstavljajo le tanek žarek, s katerim življenje osvetli srca, a hkrati prav tisti, zaradi katerega vedno znova najdemo razlog, da smo še vedno tu, kjer stopamo le naprej. Smislu naproti.
Nina Novak