Izvirne kompozicije kvarteta, katerega slog sloni na tradicionalnih jazzovskih oblikah.
Klopotec, 2022
Najnovejši, tretji izdelek k tradicionalnim jazzovskim oblikam usmerjene zasedbe Just Friends Quartet v primerjavi s predhodnima, prav tako studijskima projektoma kaže na precej večjo slogovno širino, četudi sestav še vedno ostaja trdno zasidran znotraj zadanih okvirov. Gre za eno redkih slovenskih skupin s stalno postavo, ki je v letih delovanja doživela eno samo spremembo, in sicer menjavo bobnarja. Prvotnega člana Uroša Nemaniča je namreč pred nekaj leti zamenjal Enos Kugler, še danes član kvarteta, ki ga poleg Kuglerja tvorijo priznani kontrabasist Nikola Matošić, vsestranski pianist Marko Petrušič in saksofonist Bojan Volk, med drugim organizator serije koncertov v postojnskem hotelu Kras.
Najmočnejšo vez s prejšnjima dvema albumoma – Sitting in the shade ter Swinging all the way – tako ohranja nagajiva Girls’ conference močnih ritmičnih temeljev in tekočega fraziranja Volka, čigar igra teži k poustvarjanju klepeta. Kljub temu slednjemu izraznosti osnovnih melodičnih zahtev, narekovanih s strani same skladbe, ne uspe preseči, precej podobno pa je s strastnejšo, naslovno Light blue morning daylight, s katero glasbeniki potrjujejo svojo stilno usmerjenost in obenem ohranjajo prepoznavno strukturo. Značilen zanjo je (v precejšnji meri vnaprej) predvidljiv potek, ki v večini primerov sloni na predstavitvi teme (Volk), improvizaciji na osnovi te (Volk), praviloma daljšem klavirskem solističnem vložku (Petrušič) in ponovitvi prve (Volk). Improvizacije ostalih dveh članov, Matošića in Kuglerja, so zato v precejšnji manjšini, a glede na očitno zapostavljenost v preteklosti vendarle pogostejše, s čimer zasedba kaže težnjo po vse večji uravnoteženosti razmerja med prispevki posameznih članov.
Gre za nezanemarljivo novost, ki ji velja dodati še skladbe The chord, Korona (ta je na album zvrščena dvakrat – v studijski in radijski različici iz oddaje Prva vrsta na Prvem programu Radia Slovenija) in Fast change. Prva temelji na sanjah, v katerih je Miles Davis avtorju (Petrušič) izdal enega od akordov, očara pa z mističnostjo in stalno ponavljajočim se ritmičnim motivom v ozadju, od katerega se glasbeniki oddaljijo le v krajših odsekih. Druga, balada, v avtorskem pogledu predstavlja premierno delo Matošića, saj se ta javno žal doslej ni postavljal v to vlogo. Kompozicija razkriva močne atribute tako v melodičnem kot ritmičnem in harmonskem, posebej pa emocionalnem smislu ter s tem daje možnost izražanja vsem štirim, katerih prispevki se nemalokrat medsebojno prepletejo. Nasprotno tretja prinaša svežo energijo in nekoliko večjo razdrobljenost teme, kar celoten izdelek popestri, čeprav Light blue morning daylight prinaša bolj ali manj enako kompozicijsko-izvedbeno zgoščenost, kot smo je pri Just Friends Quartetu že navajeni. S tem sestav v primerjavi z ostalimi slovenskimi (jazzovskimi) zasedbami, katerih slogovna opredeljenost variira iz projekta v projekt, v najboljšem možnem pomenu ostaja drugačen, zvest sebi in posledično prepoznaven, hkrati pa tudi malenkost pasiven, saj bi dodatna presenečenja ter pestrost precej lažje zadržali trajnejšo (in pazljivejšo) pozornost poslušalcev.
Nina Novak